Sin preprostih staršev iz manjše hribovske vasi pri Ljubljani je odšel študirat v Ameriko, nekega dne ugotovi, da je s cekini na tesnem. Dolgo premišljuje in nato pokliče domov:
“Ata si moreš misliti, da se bo pri nas v šoli začel tečaj za pse, kjer jih bodo učili govoriti!”
“Zajebavaš! Koliko pa to stane?”  se čudi ata.
“Pošlji Rexa in 400 dolarjev, pa ga prijavim.” kuje sin vroče železo.
Pes in denar sta prispela in nekaj časa je bil sin preskrbljen. Čez nekaj časa se denarnica spet sprazne in sin spet pokliče očeta.
“Rex, blebeta in melje, da se ga ne da ustaviti,” razloži očetu, “ampak zamisli si, da se bo pri nas na faxu začel tečaj, kjer bodo pse učili brati!”
“Če ta pes že govori zakaj nebi še bral!”  je navdušen ata.
“Odlično ata, pošlji 600 evrov in ga prijavim.” mu zagotovi sin. Na koncu šolskega leta mlademu učenjaku ne preostane drugega, kot da odide domov. Kaj pa zdaj? Razmisli da bi bilo dobro zakriti dokaze in proda psa!
Doma ga ata takoj vpraša: “Kje imaš pa psa?”
“Uh ata, zamisli si. Danes sva med zajtrkom brala časopis in mu rečem danes greva pa domov.”
On pa lepo zloži časopis in reče: “Me pa res zanima, če me bo stari spet vzel sabo, ko bo šel v gozd skakat po Boštjančičevi Magdi…..”
Ata zardi in skoči sinu v besedo: “Upam da si se ga znebil, hudiča gobezdavega!”