Zopet se vam oglašam po dolgem času…tisti lešniki, ki sem jih dobil, so mi vzeli kar veliko časa….in kljub vsej lepoti in omamnosti, ki jo premorejo….te znajo pošteno utruditi. Cele dneve sem jih luščil in odpiral…in jedel…in luščil in odpiral…..in jedel….še sedaj, ko za hip zaprem oči…vidim, kako so pred mano in vpijejo: “Olušči me, odpri me, pojej me…takoj!” Prava nočna mora, čeprav sladka Ob vsem tem težkem delu pa sem čisto pozabil na moje vsakdanje dejavnosti, prisluškovanje sosedom itd. Tudi moje drage bralce bloga sem nekoliko zamenaril. A se vam bom že oddolžil. Zgodilo pa se mi je tudi nekaj najlepšega v mojem težkem življenju. Dobil sem sostanovalko. Drobno, malo, kosmato, zvedavo….miško Kar hitro sva se spoprijateljila, sedaj že sme spati pri meni… prvič v življenju imam pliškota, da lažje zaspim. Res mi je všeč…prav zaljubljen sem…mogoče ji celo uspe premagati mojo ljubezen do lešnikov. Veste kaj mi je pa najbolj in res najnajbolj všeč pri njej?….da čisto nič ne je….vsa moja hrana ostaja zgolj in izrecno moja, ker jo jaz nikoli ne delim! No, ravno me je razjezila…legla je zraven mojih piškotov…..takoj jo grem napodit, kar naj spi sedaj zraven kolesa, za kazen….predrznica! Se vam še oglasim, sedaj pa moram res hitro it obvarovat moj piškot!Boš že videla ti nesramnica!!!