Parkiranje v Ljubljani

Prelepa si bela Ljubljana,
u gnezdu zelenih bregov,
in vedno s tujine kot mama,
popotnika kličeš domov.

Pozor, če je popotnik v tujini in se vrne v belo Ljubljano ga lahko po novem doleti 200 € kazni za nepravilno parkiranje. 🙁

In vrača se v tvoje naročje,
kak romar čez dol in čez hrib,
tu čaka ga streha ko nočje,
in toplega srca utrip.

Razen če ste ljubljanski podžupan (trenutno Janez Koželj), potem samo zavrtite telefon. 🙂 Namig, županske volitve so letos!

Zahvala gre vest.si, katera je priskrbela posnetek. Bojda je  že star posnetek.

Gremo kadar svet nas zamika,
in pravimo nič več ne nazaj,
a v srcu nam tvoja je slika,
ki spremlja v poslednji nas kraj.

Avtor pesmi Prelepa si bela Ljubljana je Stane Mancini.

In še nekaj… Če imate težave s parkiranjem vašega jeklenega konjička v Ljubljani, vzemite s seboj lopato in veliko dobre volje.

Danes je 15. november

15. november je 319. dan leta (320. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 46 dni.

Tone Čufar, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, rojen 14. novembra 1905 v Jesenicah, umrl 11. avgusta 1942 v Ljubljani.

Čufar je svoje otroštvo preživljal kot pastir pri svojem stricu v planinah okoli Bohinjske Bele, kamor sta ga zaradi slabega zdravja poslala njegova starša. Zaradi pastirskega dela in izbruha prve svetovne vojne Tone ni mogel redno obiskovati šole, po vojni pa se je izučil za mizarja in se tudi zaposlil.

Med vajeniškim obdobjem se je včlanil v izobraževalno društvo narodne socialistične mladine Bratstvo, kasneje pa se je pridružil delavskemu prosvetnemu društvu Svoboda. Po končanem vajeništvu se je vpisal v dveletno mizarsko obrtno šolo v Ljubljani, ki jo je po dveh letih tudi zaključil in se vrnil na Jesenice. Tam se je zaposlil kot tovarniški mizar in nadaljeval svoje delovanje pri delavskemu prosvetnemu društvu, kjer se je posvetil tudi pisateljevanju.

Leta 1929 je Čufar postal član SKOJ, dve leti kasneje pa član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1932 je postal član Kluba slovenskih socialnih pisateljev in se odločil, da se bo preživljal zgolj s pisanjem. Začel je delovati tudi na izdajateljskem področju, bil je urednik in novinar. Leta 1936 ga je jugoslovanska kraljeva oblast zaradi naprednega delovanja v delavskem gibanju aretirala in ga v Ljubljani zaprla. Iz ljubljanskih zaporov so ga kasneje preselili v Beograd, kjer je prestal enoletno zaporno kazen, po izpustitvi pa je za pet let izgubil državljanske pravice.

Po prestani kazni se je preselil v Maribor, kjer je prijateljeval z mariborsko učiteljico Silviro Tomasini. V Mariboru se je za tri leta zaposlil pri časopisu Toti list. Leta 1940 je bila Tomasinijeva premeščena v Kosovsko Mitrovico. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne je imel Čufar namen za dlje časa obiskati svojo prijateljico, a mu je to preprečila okupacija Jugoslavije. Tako je Čufar dočakal prihod Nemcev v Mariboru. Kmalu po razdelitvi Slovenije je Čufar pobegnil v Ljubljano, ki so jo zasedli Italijani, saj je tam pričakoval manj napetosti.

Takoj po prihodu v Ljubljano se je vključil v Osvobodilno fronto, kjer je sodeloval predvsem na kulturnem in obveščevalnem področju. V tistem času je tudi izvedel, da je njegov brat v partizanih padel nekje na Mežaklji in da so starše izselili na Bavarsko, ter v začetku leta 1942 še novico, da je Gestapo aretiral in usmrtil Silviro Tomasini. Kmalu za tem so italijanske oblasti v Ljubljani aretirale tudi Toneta Čufarja in ga poslale v furlansko taborišče Gonars.

10.avgusta 1942 Italijani so Čufarja skupaj z nekaterimi sojetniki iz Gonarsa prepeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih hoteli predati Nemcem. Pri predaji je v jutranjem mraku s tovornjaka kot zadnji stopil Čufar in poskušal pobegniti, pri čemer so nanj začeli streljati in ga smrtno ranili.

VIR: http://sl.wikipedia.org