Barka je pristala ob majhni mehiški vasici. Ameriški turist je pohvalil mehiškega ribiča za okusne ribe ter ga vprašal, kako dolgo časa je potreboval, da jih je ujel.
“Ne preveč.”
“Ampak,  zakaj  torej  nisi  ostal  dlje časa na morju in jih ulovil več?” zanima Američana.
Mehičan  je  odgovori,  da je bil tako majhen ulov povsem dovolj za potrebe njegove družine.
Američan vpraša:  >Kaj pa potem narediš s preostankom časa?<
>Dolgo spim, malo ribarim, se igram z otroki, si vzamem siesto z mojo ženo, zvečer  pa  se  v vasi dobim s prijatelji, spijemo kakšno pijačo, igramo na kitaro in pojemo. Imam polno življenje.<
Američan  ga prekini:
>In zatem? Z  dodatnim  denarjem  bi  lahko dobil še večji čoln, nato še večjo barko, nato  ladjo,  in  vse dokler ne bi imel že celo floto ladij. Namesto, da bi prodajal  ribe  posrednikom,  bi se lahko pogajal neposredno s tovarnami in morda  celo  odprl   svojo.  Potem bi lahko zapustil to majhno vasico in se preselil  v  Mexico  City,  Los  Angeles ali celo New York! Od tam bi lahko upravljal svoje veliko podjetje.<
>In koliko časa bi potreboval za to?< vpraša Mehičan.
>Dvajset, mogoče petindvajset let<
>In zatem?<
>Zatem? No, prijatelj moj, takrat pa šele res postane zanimivoKo bi posel res narasel, bi lahko kupoval in prodajal delnice ter zaslužil milijone!<
>Milijone? Res? In zatem?<
>Zatem bi se lahko upokojil, živel v majhni vasici ob morju, dolgo spal, se igral  z  otroki, ujel kakšno ribico, si vzel siesto s svojo ženo in zvečer pil in užival s prijatelji.<

In nauk zgodbe je: Vedi, kam greš v življenju. Morda si že tam …