Danes je 15. november

15. november je 319. dan leta (320. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 46 dni.

Tone Čufar, slovenski pesnik, pisatelj in dramatik, rojen 14. novembra 1905 v Jesenicah, umrl 11. avgusta 1942 v Ljubljani.

Čufar je svoje otroštvo preživljal kot pastir pri svojem stricu v planinah okoli Bohinjske Bele, kamor sta ga zaradi slabega zdravja poslala njegova starša. Zaradi pastirskega dela in izbruha prve svetovne vojne Tone ni mogel redno obiskovati šole, po vojni pa se je izučil za mizarja in se tudi zaposlil.

Med vajeniškim obdobjem se je včlanil v izobraževalno društvo narodne socialistične mladine Bratstvo, kasneje pa se je pridružil delavskemu prosvetnemu društvu Svoboda. Po končanem vajeništvu se je vpisal v dveletno mizarsko obrtno šolo v Ljubljani, ki jo je po dveh letih tudi zaključil in se vrnil na Jesenice. Tam se je zaposlil kot tovarniški mizar in nadaljeval svoje delovanje pri delavskemu prosvetnemu društvu, kjer se je posvetil tudi pisateljevanju.

Leta 1929 je Čufar postal član SKOJ, dve leti kasneje pa član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1932 je postal član Kluba slovenskih socialnih pisateljev in se odločil, da se bo preživljal zgolj s pisanjem. Začel je delovati tudi na izdajateljskem področju, bil je urednik in novinar. Leta 1936 ga je jugoslovanska kraljeva oblast zaradi naprednega delovanja v delavskem gibanju aretirala in ga v Ljubljani zaprla. Iz ljubljanskih zaporov so ga kasneje preselili v Beograd, kjer je prestal enoletno zaporno kazen, po izpustitvi pa je za pet let izgubil državljanske pravice.

Po prestani kazni se je preselil v Maribor, kjer je prijateljeval z mariborsko učiteljico Silviro Tomasini. V Mariboru se je za tri leta zaposlil pri časopisu Toti list. Leta 1940 je bila Tomasinijeva premeščena v Kosovsko Mitrovico. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne je imel Čufar namen za dlje časa obiskati svojo prijateljico, a mu je to preprečila okupacija Jugoslavije. Tako je Čufar dočakal prihod Nemcev v Mariboru. Kmalu po razdelitvi Slovenije je Čufar pobegnil v Ljubljano, ki so jo zasedli Italijani, saj je tam pričakoval manj napetosti.

Takoj po prihodu v Ljubljano se je vključil v Osvobodilno fronto, kjer je sodeloval predvsem na kulturnem in obveščevalnem področju. V tistem času je tudi izvedel, da je njegov brat v partizanih padel nekje na Mežaklji in da so starše izselili na Bavarsko, ter v začetku leta 1942 še novico, da je Gestapo aretiral in usmrtil Silviro Tomasini. Kmalu za tem so italijanske oblasti v Ljubljani aretirale tudi Toneta Čufarja in ga poslale v furlansko taborišče Gonars.

10.avgusta 1942 Italijani so Čufarja skupaj z nekaterimi sojetniki iz Gonarsa prepeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih hoteli predati Nemcem. Pri predaji je v jutranjem mraku s tovornjaka kot zadnji stopil Čufar in poskušal pobegniti, pri čemer so nanj začeli streljati in ga smrtno ranili.

VIR: http://sl.wikipedia.org

Beograjski fantom

Film “Beogradski fantom” je posnet po resnični zgodbi, ki se je dogajala v Beogradu konec avgusta leta 1979. Mladenič po imenu Vlada Vasiljević je ukradel belega Porsche 911 S Targa in z njim deset zaporednih noči divjal po ulicah Beograda ter zafrkaval takratno narodno Milico, ki ga je s svojimi Zastavami 1300 in 101 poskušala ujeti.

Vsa zadeva je počasi prerasla v vsesplošni šov, kateri je vsako večer na ulice Beograda privabljal vedno več ljudi, ki so se zbirali po trgovinah, iz bližnjih kavarn na ulice prinašali stole, pili, se pogovarjali in čakali, da se pojavi Fantom, kakor ga je ljudstvo poimenovalo.

Njihove simpatije so bile seveda na njegovi strani. Dejstvo, da je ravno v tem času bil Josip Broz Tito na konferenci Neuvrščenih v Havani, je v vrstah takratne Milice (policije) povzročalo še večje tenzije zaradi strahu, da so nočne vožnje morda namerna politična provokacija.

Trideset let kasneje urbana legenda o beograjskem fantomu dobiva svoj epilog – filmsko verzijo, ki nas detaljno in verodostojno popelje skozi eno od najbolj vznemirljivih zgodb o Beogradu.